Po terorističnem napadu v Manchestru v Veliki Britaniji je časopis Večer v torek, 23. maja, objavil tudi odzive slovenskih politikov na omenjeni tragični dogodek, v katerem je zaradi samomorilskega džihadista umrlo 22 ljudi, med njimi tudi otroci. Ob tem je citiral tudi sporočilo predsednika Državnega zbora RS Milana Brgleza slovenski in britanski javnosti. Glasi se takole: “Žal je čas, v katerem živimo, vse bolj zahteven, zato pazite nase in na svoje bližnje. Vse bolj se mi zdi, da prihaja do izraza slovenski pregovor: Kdor seje veter, žanje vihar. Bodimo strpni do bližnjih, stopimo z njimi v dialog. Družba in država smo vsi mi.”
Iz omenjenega sporočila ni mogoče razbrati, ali predsednik DZ obsoja napad ali ne, pač pa implicitno namiguje, da se bomo morali na teroristične napade navaditi. Še več: z omembo pregovora “kdor seje veter, žanje vihar” je mogoče med vrsticami zaznati celo opravičevanje barbarskega napada na mlade ljudi, so zapisali v Krščanskem forumu SDS. Poleg tega je njegova izjava močno odmevala na družbenem omrežju Twitter, kjer se je tovrstno kolektivno sprevračanje odgovornosti na žrtve brutalnega in nečloveškega terorističnega napada spet izkazalo za povsem neprimerno za sožalno izjavo in je bolj v Brglezovem znanem stilu o upravičenosti povojnih pobojev s sklicevanjem na naravno pravo.
Očitno v Brglezu ni dovolj humanista, da bi v sožalnem sporočilu izrazil iskreno obžalovanje posledic napada do 22 mladih žrtev, tovrstne teroristične napade pa ostro obsodil, saj zanje ni prav nobenega opravičila, niti Evropejci zanje nismo kolektivno odgovorni. Terorizem je namreč najbolj sprevržena oblika nasilja nad nemočnimi in nedolžnimi, nad zahodno civilizacijo, v tem primeru pa je bila večina žrtev otrok. Do teh teroristov bi Brglez očitno gojil dialog in strpnost, kar je skrajno patološko altruistična izjava nekoga, ki ne mara naših bratov in sester v Evropi.
Škoda, ker Brglez po drugi strani zavrača dialog in strpnost, ko gre za odnos do opozicije, zlasti do največje opozicijske stranke. Ker je v preteklosti že izrekal sporne trditve – spomnimo se povezovanja povojnih pobojev z naravnim pravom –, nas njegovo posredno opravičevanje ne bi smelo presenetiti. Ob tem pa se lahko tudi vprašamo: si res zaslužimo takšne državne funkcionarje?
C. Š.
